Nove raziskave kažejo, da obstaja povezava med puljenjem nosu in demenco. Čeprav obstaja veliko dejavnikov tveganja za demenco, kot so starost, družinska anamneza, slaba prehrana, pomanjkanje spanja in premalo telesne dejavnosti, bi lahko na seznam dodali še brcanje v nos. Po raziskavi avstralske univerze Griffith lahko ta slaba navada povzroči, da bakterije potujejo skozi nosni živec v nosni votlini in dosežejo možgane ter tako ustvarijo markerje, ki so "opozorilni znak Alzheimerjeve bolezni".
Študija, ki je bila februarja objavljena v reviji Scientific Reports, je pred kratkim vzbudila veliko medijske pozornosti, potem ko so z univerze poslali sporočilo za javnost, v katerem so namigovali, da bi ščipanje nosu lahko povečalo možnost demence in Alzheimerjeve bolezni. Profesor James St. John, soavtor študije in vodja Centra za nevrobiologijo in raziskave matičnih celic Clem Jones, je v sporočilu za javnost dejal: "Prvi smo pokazali, da lahko Chlamydia pneumoniae pride neposredno v nos in v možgane, kjer lahko sproži patologijo, ki je podobna Alzheimerjevi bolezni."
Profesor St. John je dodal: "Brskanje po nosu in puljenje dlak iz nosu nista dobra ideja. Ne želimo si poškodovati notranjosti nosu, kar se lahko zgodi s puljenjem in puljenjem. Če poškodujete sluznico nosu, lahko povečate število bakterij, ki lahko pridejo v možgane." Za zdaj je bila raziskava opravljena le na miših, Dr. St. John pa pravi: "To študijo moramo opraviti na ljudeh in potrditi, ali ista pot deluje na enak način. To je raziskava, ki jo je predlagalo že veliko ljudi, vendar še ni zaključena. Vemo le, da so te iste bakterije prisotne pri ljudeh, vendar še nismo ugotovili, kako pridejo tja.
Jejte to, ne tega! Health se je pogovarjal z dr. J. Wesom Ulmom , doktorjem medicine, ki je bil usposobljen na Harvardu in MIT ter se ukvarja z bioinformatiko, gensko terapijo, genetiko, odkrivanjem zdravil, svetovanjem in izobraževanjem, ki ni bil povezan s študijo, vendar je pojasnil ugotovitve raziskave in kaj je treba vedeti o teh podatkih. Berite dalje - in da zagotovite svoje zdravje in zdravje drugih, ne spreglejte teh zanesljivih znakov, da ste že zboleli za COVID.
1 Pri ljudeh še ni dokazov
Dr. Ulm nam je povedal: "Čeprav je bila raziskava ekipe Univerze Griffith opravljena na miših in pojav še ni bil neposredno dokazan pri ljudeh, pa njene ugotovitve predstavljajo dokaz načela, da lahko mehanske motnje nosne sluznice sesalcev znotraj nosnic zagotovijo pot za vdor bakterij in odlaganje beljakovin amiloid-beta (tj. A β ), prisotnih v amiloidnih plakih v možganih, tesno povezanih z Alzheimerjevo boleznijo.
Obstajale so že številne hipoteze in predlogi, da je takšen pojav mogoč. Zdravniki in znanstveniki se že dolgo zavedajo, da vohalni živec, ki je odgovoren za naš občutek za vonj, predstavlja nekakšna "zadnja vrata" v osrednji živčni sistem (CNS), ki obidejo večino anatomskih pregrad krvno-možganske pregrade (BBB). Čutilni živec je lobanjski živec, ki je del skupine specializiranih živcev, vključenih v zaznavanje, gibanje in avtonomni nadzor (tj. nehoteno uravnavanje stvari, kot so srčni utrip, pretok krvi in širjenje zenic, npr. pri odzivu "boj ali beg" na zunanjo nevarnost).
Za razliko od večine lobanjskih živcev, ki izvirajo iz možganskega debla, nižje ležečega dela osrednjega živčevja, ki deluje kot most med hrbtenjačo in možgani, pa vohalni živci (po eden na vsaki strani) izvirajo precej višje, v specializirani možganski strukturi, imenovani vohalna čebulica. Ti nato prečkajo gobam podobno strukturo, imenovano križnična ploščica, del lobanjske kosti, imenovane etmoidna kost, od koder vstopijo v nos."
2 Nevrotropni virusi
Dr. Ulm pojasnjuje: "Študije na živalih in ljudeh so pokazale, da lahko tako imenovani nevrotropni virusi (vrste virusov, ki lahko vstopijo v možgane, čeprav večinoma v redkih primerih), kot so tisti, ki povzročajo otroško paralizo, steklino in ošpice, kot kanal uporabijo vohalni živec, čeprav ima vohalna bučka praviloma močne sisteme za imunski odziv, ki odstranijo mikrobne vsiljivce. Trenutno potekajo raziskave o nevrotropnem potencialu SARS-CoV-2, virusa, ki povzroča COVID-19, in možnih povezavah možganske megle in drugih nevroloških motenj z istimi procesi, ki povzročajo anosmijo (izgubo vonja) pri številnih bolnikih z akutnimi okužbami s COVID.
Prav tako je bila Chlamydia pneumoniae - bakterija, omenjena v študiji - opredeljena kot možni povzročitelj vsaj nekaterih primerov shizofrenije, za katero so študije ugotovile, da je tesno povezana s strukturnimi spremembami v možganih, vidnimi na primer v radiografskih študijah. Če vse te koščke sestavljanke sestavimo skupaj, že dolgo obstaja sum, da bi klamidijska pljučnica ali drugi povzročitelji okužb lahko imeli vlogo pri odlaganju amiloidnih plakov, ki so močno povezani z Alzheimerjevo boleznijo, pri čemer so raziskovalci z univerze Griffith med prvimi zagotovili eksperimentalne dokaze o fiziološki poti, ki lahko privede do takšnih opažanj."
3 Zakaj raziskovalci menijo, da obstaja povezava med demenco in brcanjem v nos
Dr. Ulm pravi: "V zadnjih letih in desetletjih je prišlo do zanimivih medicinskih odkritij, ki vsaj nekatere skupine bolnikov s kroničnimi boleznimi - vključno s številnimi avtoimunskimi motnjami - vse bolj povezujejo s subtilnimi in pogosto neprecenljivimi mikrobnimi okužbami ali aktivnostmi, kar spreminja naše razumevanje njihove patofiziologije in patogeneze (zaporedje dogodkov v telesu, ki povzročijo bolezen). Morda najbolj klasičen primer je peptična razjeda, ki so jo nekoč povezovali zgolj s stresom ali uživanjem začinjene ali mastne hrane, zdaj pa je znano, da je v velikem številu primerov trdno povezana s kolonizacijo prebavil z bakterijo Helicobacter pylori. Praktični pomen te ugotovitve je neizmeren, saj pomeni, da je mogoče veliko skupino bolnikov s peptično razjedo pozdraviti ali vsaj solidno obvladovati z zaporednim jemanjem dveh antibiotikov (npr. klaritromicina in amoksicilina) in zaviralca protonske črpalke (kot so lansoprazol, omeprazol ali esomeprazol) v tako imenovanem trojnem režimu zdravljenja. Podobno je zdaj znano, da je glavni krivec za nastanek raka materničnega vratu okužba (pogosto tiha) s HPV, človeškim papilomavirusom. Nedavno so odkrili trdno povezavo med multiplo sklerozo in v mnogih primerih predhodno okužbo z virusom Epstein-Barr (EBV), povzročiteljem infekcijske mononukleoze ali, kot so jo pogosteje poznale generacije šolarjev, ki so občutili njen gnev, mononukleoze.
Vse več je tudi dokazov, da je sladkorna bolezen tipa 1, avtoimunska bolezen, ki povzroča obsežno izgubo celic beta trebušne slinavke (Langerhansovih otočkov, ki proizvajajo inzulin), v številnih primerih lahko posledica navzkrižne reakcije imunskega odziva na nekatere enteroviruse, zlasti coxsackieviruse, ki lahko povzročijo trajne okužbe, zlasti pri otrocih. Seveda je v zadnjih dveh letih še posebej pomembno, da se SARS-CoV-2 - povzročitelj okužbe COVID-19 - vse pogosteje (in precej zaskrbljujoče) povezuje s številnimi povirusnimi sindromi in ugotovitvami dolgotrajnih poškodb tkiv in organov, z ali brez uradne diagnoze dolgega COVID. Z drugimi besedami, zdravniki in raziskovalci se vse bolj zavedajo subtilnih in nekoč podcenjenih povezav med nalezljivimi boleznimi in kroničnimi boleznimi, pri čemer Alzheimerjeva bolezen in druge oblike demence prav tako vzbujajo zanimanje za možnosti takšne etiologije (tj. za koherentno, mehanistično razlago njihovih vzrokov). Poleg tega se raziskovalci že dolgo zanimajo za možnost, da nosni prehodi in zlasti pot vohalnega živca služijo kot vrata za vstop patogenih mikrobov v osrednji živčni sistem, kot je opisano zgoraj. In ker lahko brisanje nosu poruši strukturno celovitost sluznice v nosu, je samoumevno, da bi raziskovalci domnevali (in mnogi so že domnevali), da bi lahko mehanske poškodbe služile kot pot za infekcijske patogene, ki vsaj delno prispevajo k patogenezi demenc ali drugih bolezenskih procesov, ki vplivajo na živčno tkivo."
4 Kako prepričani so raziskovalci, da lahko bakterije Chlamydia Pneumoniae, vnesene z brisanjem nosu, povzročijo Alzheimerjevo bolezen in demenco?
Dr. Ulm nam je povedal: "Na to temo je še vedno veliko neodgovorjenih vprašanj in potrebnih nadaljnjih raziskav, širše gledano pa je patogeneza Alzheimerjeve bolezni in podobnih motenj (kot je demenca z Lewyjevimi telesci ali LBD) še vedno nekoliko nejasna in nepojasnjena. Zato raziskovalci ne morejo trdno pripisati marsičesa nobenemu predlaganemu vzroku, kaj šele vzroku s še vedno nekoliko ohlapno povezavo, kot je bakterija Chlamydia pneumoniae, ki se zaradi ponavljajočega se brisanja nosu po čutilnem živcu izloča v CNS.
Težko je razvozlati fiziološke verige dogodkov, ki vodijo do začetka bolezni, poleg tega pa se nenehno pojavljajo uganke o vzrokih in korelacijah (npr. natančna vloga beljakovine alfa-sinukleina, ki jo najdemo v Lewyjevih telescih pri LBD, kot sprožilca bolezni in zgolj povezave). Patofiziologija takšnih demenc je verjetno multifaktorska, v tem primeru pa lahko te bakterije vsaj v nekaterih primerih prispevajo k temu, če so amiloidne obloge res trdno dokazane kot pravi vzročni dejavnik."
5 Kaj je treba od študije odnesti
Dr. Ulm pravi: "Po eni strani, tako kot pri drugih zanimivih, vendar še vedno nekoliko preliminarnih ugotovitvah raziskav, rezultatov na miših še ne moremo v celoti prenesti na ljudi. Pri teh živalih obstajajo značilne anatomske in strukturne značilnosti nosnih prehodov in kanalov, ki povezujejo mišje olfaktorne živce (pri miših) s centralnim živčnim sistemom, skupaj z morebitnimi razlikami v subtilnih fizioloških značilnostih (kot so olfaktorne čebulice, za katere je vse več dokazov o močni imunski zaščitni funkciji ljudi), kar lahko predstavlja nekaj izzivov pri uporabi rezultatov pri miših na ljudi. Poleg tega poteka razprava o tem, ali so amiloidni plaki v možganih (ki so zunajcelični depoziti) resnično vir vzročne zveze za Alzheimerjevo bolezen ali pa so le povezani (tj. če plaki nastanejo le v povezavi s to boleznijo in je ne povzročajo).
Po drugi strani pa je bilo veliko takšnih ugotovitev na živalskih modelih vsaj delno uporabnih v človeški fiziologiji in patofiziologiji (procesi, ki povzročajo bolezni), zato jih je nedvomno treba obravnavati resno in jih nadalje raziskovati. Poleg tega ta študija ni edina, ki kaže na potencialno nevarnost za zdravje zaradi dejavnosti, ki mehansko poškoduje nekoliko krhke sluznice nosnic. Obstajajo trdni dokazi, ki potrjujejo domnevo, da dobro vzdrževane, nepoškodovane in nepoškodovane nosnice netrivialno prispevajo k splošnemu zdravju tudi zunaj zgornjih dihalnih poti. Povedano drugače: Zdaj pa imamo še eno zdravstveno podlago, da pridemo do enakega zaključka!"
